Škof Karlin - Stara Loka

Po 12-ih letih škofovanja v Trstu je pod prisilo fašistov moral zapustiti tamkajšnji škofijski sedež. Štiri leta (1919-1923) je vodil Škofijske zavode sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Dne 6. junija 1923 je bil imenovan za lavantinskega škofa ordinarija v Mariboru, kjer je škofija po smrti škofa Napotnika bila 14 mesecev brez naslednika. Bil je prvi mariborski škof, ki ga ni imenoval salzburški nadškof, temveč rimski papež. Škofijo je prevzel 18. julija, slovesna umestitev pa je potekala 29. julija 1923. Lavantinsko škofijo je vodil do svoje smrti 5. aprila 1933, ko ga je nasledil škof Ivan Jožef Tomažič.
Škof Karlin je med drugim v času prve svetovne vojne najprej odločno branil slovenstvo na zahodni meji, nato pa krepil slovensko narodno zavest na severni meji. Znan je po tem, da je začel postopek za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. V Mariboru je ponovno oživil dijaško semenišče in vanj privabil čez 100 dijakov. Zaradi skrbi za dobro pripravo na duhovniški poklic je podaljšal študij bogoslovja na 5 let. Za duhovnost duhovnikov je poskrbel pod okriljem Tretjega reda sv. Frančiška. Pod njegovim vodstvom je izvršena
3. teritorialna ureditev lavantinske škofije. Postal je apostolski administrator sekauskih župnij (Apače, Kapla, Ostri Vrh...) in 13-ih župnij v okolici Dravograda in Mežiške doline, ki jih je moral A. M. Slomšek leta 1859 odstopiti Krški škofiji. S 1. novembrom 1923 je postal apostolski administrator slovenskega Prekmurja.
V času škofa Karlina, 1. maja 1924, je po skoraj 1000-letni zgodovini Sveti sedež Lavantinsko škofijo izključil iz Salzburške nadškofije in jo dokončno priključil sebi. S številnimi ljudskimi župnijskimi misijoni in svojimi vizitacijami je celil rane prve svetovne vojne. Pospeševal je redovništvo, ki je v njegovem času doživelo pravi razcvet. Uvedel je obhajanje misijonske nedelje na predzadnjo nedeljo v oktobru. Znamenita je njegova ekumenska poteza, da je 1927. leta gostoljubno sprejel srbskega pravoslavnega patriarha Dimitrija. To je bil prvi obisk kakega pravoslavnega patriarha pri katoliškemu škofu v Kraljevini Jugoslaviji. Vse življenje se je posvečal cerkveni glasbi in petju in je bil eden najvidnejših predstavnikov slovenskega cecilijanstva ter več let glavni urednik Cerkvenega glasbenika.